Novopečeni starši se že kmalu srečajo s prvim »posegom« v otroka, z obveznim cepljenjem proti nekaj nalezljivim boleznim. Predvsem v zadnjem času se vse pogosteje v javnosti pojavljajo vprašanja o koristnosti in škodljivosti cepiv. Najglasnejše je Društvo za svobodo odločanja SVOOD, katerega predsednik Primož Verbič je nastopil tudi v Polnočnem klubu na prvem programu TV Slovenija 13. aprila 2007 z naslovom Cepiti ali ne?.

Ker se mi zdi bistveno vprašanje, ali cepljenje sploh deluje oziroma ali je sploh smiselno, izpostavljam tole:

/…/ eden večjih problemov pri cepivih je v tem, da konstantno zmanjšujejo moč imunskega sistema. Zakaj? Zato, ker s cepivi se vnašajo v telo povzročitelji, proti katerim seveda telo tvori protitelesa. In to število protiteles je znak seveda samo za strani medicine, da imunizacija deluje. Kako pa delujejo protitelesa? Protitelesa označijo posamezni povzročitelj zato, da lahko druga vrsta protiteles celični imunski sistem premaga. In zdaj to, kar rečemo, da je pač bolezen, se pravi simptomatika, znaki, otekle bezgavke, prepovedane bolezni in iz drugega kota akutni odziv telesa na povzročitelja bolezni. Telo z dvigom temperature z ostalimi znaki povzročitelja odpravi iz telesa.

/…/ deluje cepivo tako, da stimulira zgolj del imunskega sistema, to je ta del, ki označuje. /…/ Torej število protiteles, ki je dokaz, da cepivo deluje. Ne stimulira pa celičnega. Zakaj? Ker drugače pa bi prišlo do bolezni. In zato ker ne pride do akutnega odziva, zato ker telo ne izloči povzročitelja, kar bi bilo seveda bolezen, je jasno, da povzročitelj ostane v telesu. In prisotnost protiteles, ki je namreč garant, da cepivo deluje, tudi po navedbah stroke je pač to število protiteles znak za to, da cepivo deluje, z drugimi zgolj to, da se telo stalno bojuje proti povzročiteljem. Torej kronična prisotnost povzročiteljev. – Mi postanemo na nek način po domače povedano kronično bolni zoper tistim, za kar so nas cepili? – Točno tako in imunski sistem se stalno bori. Vsak človek pač ima svoj imunski sistem in toliko kapacitet. In zdaj, če ga vi zaposlite za vedno več povzročitelji, vedno več dela, nalogami v telesu. /…/

Kot vemo, imunski sistem, če enkrat pade, potem je to edina obramba mehanizma. In če enkrat imunski sistem kloni, potem sledijo samo zgolj bolezni. In ena glavnih povzročiteljev posledic cepljenj je ravno to, da na dolgi rok pade imunski sistem in potem iz tega sledijo bolezni, ki jih seveda nikakor ne moremo povezati s samim cepljenjem.

Vir: RTV Slovenija

Skratka, cepljenje uniči imunski sistem! S cepljenjem dosežemo ravno nasprotno od želenega. Kronično zbolimo za vsemi boleznimi, proti katerim smo bili cepljeni … 

Kaj pa odgovor prim. doc. dr. Alenke Kraigher, predstojnice Centra za nalezljive bolezni Inštituta za varovanje zdravja? Delno je odgovorila na zgornje trditve (pa še to na lastno pobudo, voditeljica ji je zastavila le vprašanje o stranskih učinkih!):

Če dovolite, bi samo dala eno pojasnilo v zvezi z imunskim sistemom, ker mislim, da je razlaga, ki smo jo slišali, nekoliko preprosta. Tudi jaz ne bom šla v podrobnosti. Ampak imunski sistem človeka ima pravzaprav določene zakonitosti in zelo dobro je že prepoznan. In v določenih starostih ima človek sposobnost izpostavljati imunost zaradi količine oz. vrste celic, ki jih proizvaja. Tako da je ravno najzgodnejša doba človeka tista, pri kateri se s cepljenjem vzpostavlja lahko najboljša imunost, ker je pripravljen ta imunski sistem. /…/ Zato se načrtuje program cepljenja tako, da se v najbolj primernem času opravijo cepljenja, za katere se ve, da se v celicah telesu potem vzpostavi imunost. Namreč, če se dajejo antigeni in ti antigeni sprožijo nastanek protiteles in v cepivih, recimo, da ponazorim s številko, bi rekli, da otroci prejmejo okoli 100 antigenov. Sposobnost otroškega organizma je, da bi se lahko nekako soočil z več kot 1000 antigeni. Kar pomeni, da ima še mnogo rezerve, in to, da bi govorili o tem, da cepiva imunski sistem obremenijo in da zaradi tega pravzaprav ni nekako ugodno. Seveda tega ni moč sprejeti, tega ni moč podpreti.

Vir: RTV Slovenija

Cepljenje torej sploh ne obremeni imunskega sistema, ker ima ta še dovolj rezerve!

Pričakoval sem nadaljevanje pogovora, morda celo nekakšen »dvoboj«, več izmenjave mnenj, a je voditeljica debato preusmerila. Kaj lahko iz zgornjega izlušči laični gledalec? Komu naj verjame? Predsedniku društva ali predstojnici centra? Dodatne informacije sicer lahko najdemo na straneh društva SVOOD in verjetno je tudi Primož Verbič pri svojih trditvah izhajal iz članka Cepiva in okvare imunskega sistema, ki ga je napisala biologinja mag. Karin Rižner.

Pri vsem skupaj pogrešam strokovne utemeljitve še z druge strani, strokovne polemike, debate. Ali pa mi jih le ne uspe najti? Predvsem pa si želim čim novejših informacij. Npr. film Cepljenje – prikrita resnica, ki ga prodaja SVOOD, je nastal že leta 1998. (Gre za avstralski film, ki ga je v izvirniku moč naročiti na straneh Vaccination Information Service, brezplačno ogledati pa kar na Google Videu: Vaccination – The Hidden Truth.) Čeprav se princip delovanja cepiv verjetno ni spremenil, pa se sestava vsaj nekaterih je. (To se sicer nanaša na stranske učinke, s katerimi se tu ne ukvarjam.)

Tako kot mi nikjer niso všeč skrajnosti, si tudi pri cepljenju želim realen, dejanski opis delovanja in vpliva cepiv. Vesel bom, če me lahko kdo usmeri še do kakih uravnoteženih informacij …

0%

0%

Ko hodim po makadamski cesti ali poti med travniki in njivami ali po gozdu, se mi zdi, da se vedno pogosteje ob njej pojavljajo pločevinke in plastenke. Pobiranje in odnašanje odpadkov ne zaleže za dolgo, hitro se spet pojavijo nove smeti. Spomnim se, da je bilo včasih drugače. Res je, da sem bil še mlajši in sem drugače gledal svojo okolico, a takrat, ko pločevink za pijačo pri nas sploh še ni bilo, jih gotovo nismo mogli videti ležati vsenaokrog.

Ko si je včasih kmet po delu na njivi privoščil pivo, ga je spil iz steklenice, ki jo je potem odnesel nazaj v trgovino. Saj steklenice za pivo so še vedno vračljive, toda zadnje čase se bolj prodaja v pločevinkah. In zakaj bi se trudil pločevinko odnesti vsaj v smeti, če že ne do »ekološkega otoka« za ločeno zbiranje odpadkov, ko pa je vendar lažje, da jo samo odvrže?

V dnevniku TV Slovenija 7. maja 2007 je bil prispevek Draga Balažiča o tem, kako na Hrvaškem vračajo embalažo. Tam imajo urejeno tako, da se vse plastenke, pločevinke in steklenice vračajo v trgovine, ob tem pa tisti, ki jo vrne, dobi »povratno naknado« v višini pol kune. Če gledam samo z vidika nenasmetene okolice, je to odlična rešitev. Menda so v enem letu zbrali in dali v reciklažo približno milijardo kosov emabalaže. Na ta način revnejši prebivalci tudi kaj zaslužijo (v prispevku nekdo pove, da »za kruhek je«, saj lahko na dan zasluži tudi 10 do 15 kun). In pri nas? Gost v studiu dnevnika mag. Radovan Tavzes, generalni direktor Direktorata za okolje, je povedal, da ne razmišljamo o takem sistemu, kot ga ima Hrvaška, da gre tu za tehtanje ekonomskega učinka takega sistema. Gospodarstvo mora samo urediti medsebojna razmerja. Vsakdo, ki da embalažo na trg, se mora pridružiti eni od embalažnih družb, ta pa zanj in v njegovem imenu opravlja tisto, kar je treba za embalažo opravljati. Gospod Tavzes torej na zadevo gleda z druge strani. Čeprav je direktor Direktorata za okolje, se mi zdi, da mu samo okolje ni pomembno, pomemben je gospodarski vidik upravljanja z odpadki. Na mnenje voditeljice dnevnika Manice Janežič Ambrožič, da to ne spodbuja ljudi, da ne odvržejo embalaže kjerkoli, je odgovoril samo, da bi bilo fino, da bi se vedenjski vzorci spremenili – da bi embalažo odlagali na ekoloških otokih. Kaj pa kakšna spodbuda? Najpreprosteje je samo reči, da bi bilo fino, da bi bilo drugače …

Če bi pri nas obstajalo vsaj minimalno finančno nadomestilo za vračilo plastenk, pločevink in vseh steklenic (ki bi ga seveda ob nakupu vračunali v ceno), ne bi več v parkih videvali ostankov zabav. Tudi če »zabavljači« ne bi pospravili za seboj, bi se hitro našli brezdomci, ki bi z vračilom zaslužili kak stotin. Na Hrvaškem sistem resnično deluje. Sam sem lani na Krku videl nekoga, ki je imel avto skoraj poln praznik plastenk. Sicer jih je nalagal kar z njihovega ekološkega otoka, ki ga polnijo turisti, ki morda niti ne vedo, da obstaja finančno nadomestilo ob vračilu, toda vseeno. Če nekomu ni mar za drobiž, ki bi ga dobil ob vračilu pločevinke, bo »tržno priložnost« gotovo izkoristil kdo drug.

Se pri nas bojijo upiranja izdelovalcev in trgovin, kot se je sprva dogajalo tudi na Hrvaškem? Ja, res je najlažje, če ne storimo ničesar …

67%

33%