O obveznem cepljenju otrok sem že pisal. Spraševal sem se, ali cepljenje sploh deluje oziroma ali je sploh smiselno. Odgovora nisem našel in tudi pozneje ga nisem dobil.
Včeraj sem zasledil novico Cepljenje otrok nič več obvezno? (zanimivo, da je bila že dan prej objavljena novica V boj proti nalezljivim boleznim, ki pa v komentarjih nima toliko odziva). Izkazalo se je, da je Ministrstvo za zdravje pripravilo predlog novega Zakona o nalezljivih boleznih in ga do 10. septembra dalo v javno razpravo. Bistvena novost na področju, ki me zanima, je opustitev cepljenja iz osebnih razlogov. Predlog tako v 22. členu določa:
Cepljenje se lahko opusti tudi iz osebnih razlogov. Opustitev se opravi tako, da oseba, ki bi morala biti cepljena, oziroma njeni starši, skrbniki ali zakoniti zastopniki, podpišejo izjavo o odklonitvi cepljenja.
V naslednjem členu je določeno, da nas mora zdravnik poučiti o vseh posledicah odločitve. S podpisom takšne izjave se tudi odpovemo odškodninskim zahtevkom:
Z izjavo iz prvega odstavka tega člena oseba pisno potrdi, da se zaveda svoje odločitve, je poučena o vseh posledicah ter, da odločitev sprejema na lastno odgovornost in se odpoveduje kakršnimkoli odškodninskim zahtevkom v skladu s tem zakonom.
Če bo zakon sprejet v predlagani obliki, bo to vsekakor olajšalo postopek vsem staršem, ki so odločeni, da svojih otrok ne bodo cepili (in jih predvsem odrešilo kazenske odgovornosti za svojo odločitev), hkrati pa to lahko vnese tudi dodaten dvom oziroma ugibanje, kaj je prava odločitev. Slediti uradnim smernicam ali verjeti nasprotnikom cepljenja?
0%
Zapis je bil objavljen 17.8. 2007 ob 10.35 in je shranjen pod cepljenje. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 feedom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.
« Prepovedana ustavitev in parkiranje || Google »
Hja, uspešnost (ne)cepljenj je kombinacija medicine in statistike. Sam sicer nisem zdravnik in zato ne bi dajal izjav o posameznih zdravilih, ampak nedvomno je dovolj dokazov, da vsaj nekatera cepljenja delujejo.
Cepiva se skozi čas sicer izboljšujejo, vendar se medicinskim tveganjem nikoli ne da popolnoma izogniti, kar nas pripelje do statistike, za katero bom izbral dva izmišljena primera s seveda izmišljenimi številkami.
Če živiš v okolju, kjer črnih koz ni in bi s cepljenjem proti njim tvegal 0.5% verjetnost, da jih stakneš, deluje racionalna odločitev proti cepljenju.
Če živiš v okolju, kjer za malarijo zboli 30% necepljenega prebivalstva, negativno tveganje pa je recimo 1%, bi se verjetno vsak, ki si to lahko privošči, raje cepil.
Problem, je ta, da pri nalezljivih bolezni ne prideš do prve situacije drugače, kot da se večina prebivalstva cepi in množično cepljenje je tudi pogoj, da ostanejo izbrane bolezni redke (ne pa nujno popolnoma iztrebljene). Necepiti se je torej odločitev, kjer daš prednost lastnemu zdravju napram družbenemu dobremu in deluje le tako dolgo, dokler je tovrstnih “egoistov” relativno malo.
Ali se ti to zdi sprejemljivo ali ne, je pa stvar ocene tveganja in osebne etike.
Dodatek: Verjetno se bo te dni kar nekaj razpravljalo o tem. Pred kratkim se je na Valu 202 končala Izjava tedna, kjer je bilo slišati dosti skrajnih stališč, ki jih je po mojih izkušnjah najbolje pri vsakem odločanju prezreti. Umirjenost in treznost je precej bolj koristna.
Wow, super novica! Sem tut sama že pisala o teh stvareh (http://www.ednevnik.si/entry.php?w=sheehs&e_id=28834) in skrajni čas bi že bil, da tut Slovenija pusti staršem, da se sami odločijo, kaj in kako glede njihovih otrok, ne da bi bili za to kaznovani…
Lp
Samo da ne bodo na koncu kaznovani otroci.